Spajkanje / Melding, 2020
Lucija Rosc se v svojem ustvarjanju ukvarja z eksperimentalno reprezentacijo objektov njenega časa, še posebej tistih, ki so bili del vsakdana v njeni preteklosti. Zanima jo odnos med različnimi materiali in najdenimi stvarmi iz domačega okolja iz katerih ustvarja nepredvidljive in komično nefunkcionalne skulpture. Njeno otroštvo je ne inspirira zgolj z objekti ampak tudi z načinom ustvarjanja, ki je namerno igriv in lahkoten, rezultat pa je kaotičnih barv in oblik. Z nostalgičnim pristopom svojo preteklost premika nazaj v sedanjost in ustvarja arhive nabranih predmetov. Končni izdelki niso vedno kipi, ampak so predvsem fotografije le-teh, s čimer avtorica dodatno potencira dokumentacijsko prakso arhiviranja. Raziskuje tudi estetiko reklamne fotografije, ko se ji, s predstavljenimi neuporabnimi objekti, odvzame njen glavni smisel – prodajnost artikla.
Ob poskusu branja in prepoznavanja objektov nam njena dela odpirajo vprašanja o ontološki relaciji med človekom in predmetom ter o pomenu, ki ga neznanemu predmetu pripišemo. Odnos med pozabljenim in najdenim se navezuje na spomin (kolektivni in individualni), ki je ena izmed glavnih tem serije. Nenavadne kombinacije materialov so vzporedne načinu na katerega naši možgani procesirajo naše spomine. Lahko si predstavljamo, da so različni spomini skladiščeni in premešani v istih škatlah, v katerih najdemo tudi fiktivne ali deformirane informacije. V najnovejši seriji avtorica ne ustvarja skulptur iz objektov samih, ampak iz skupka svojih preteklih umetniških del, ki napredujejo iz vloge dokumentiranega arhiva v arhiviran objekt.
︎ Teja Miholič
